REŽISER
Igor Vuk Torbica
IGRAJO
Nič ni tako, kot se zdi. Ali vsaj ne tako, kot so nas učili. Zadnje čase ugotavljamo, bolj ali manj počasi, bolj ali manj hitro, v vsakem primeru pa neizprosno, da nam nič ni zagotovljeno. Nobena pravica, nobena vrednota, nobena svoboda. Ali še vedno mislimo, da je? Še vedno verjamemo, da vse, kar se dogaja v svetu – vse grozljivo, nesmiselno in zastrašujoče, vse, kar ljudje delajo drugim ljudem – ni del nas in se nas ne tiče, kaj šele, da bi se nam lahko zgodilo? Kakor koli že, stežka se otepemo nelagodja, ko vidimo, da se pri nas ali v naši soseščini dvigajo glasovi ali celo predlagajo in uvajajo zakonski ukrepi, ki ogrožajo že zdavnaj osvojene teritorije, kot so, denimo, univerzalna človeška enakopravnost, pravica žensk do lastnega telesa in nasploh do enakopravnega položaja v družbi ali sodobno dojemanje družine. In to nelagodje – ki je v bistvu trkanje podzavesti na vrata zavesti – je že dovolj, da obarva duha časa s slutnjo, da se temelji naše resničnosti radikalno preobražajo iz krutega v tekoče, iz statičnega v dinamično. Ni vzroka za strah. To samo pomeni, da smo povabljeni na nenehno preizpraševanje in vsake toliko tudi redefiniranje naših pravic, vrednot in svobod. Ker nobena ni samoumevna.
Zato je možno, da se dramsko besedilo z navidezno precej oddaljeno zgodbo o dekletu, ki se, ukleščeno med ponotranjenimi patriarhalnimi konvencijami ultrakatoliške italijanske družbe 18. stoletja in izsiljenim razkrivanjem lastnih prepovedanih nagonov, odloči, da bo povzročilo lastno smrt, kaže kot relevantno, celo pereče. Očitno namreč na tej civilizacijski stopnji še vedno nismo dobro razumeli, kaj pomeni resnična osvobojenost ženske, kot tudi moškega. Še vedno tičimo sredi patriarhata, ki je že zdavnaj nehal verjeti sam vase, vseeno pa obstaja kot dominantna družbena oblika in nas na različne načine v različnih kulturah hromi in mori. Avtorska ekipa uprizoritve, ki bo vzniknila iz Lessingove drame Emilia Galotti (1772), dojema ta tekst kot poligon za iskanje drugačnih pogledov na več tem in vprašanj: na vlogo ženske v vzdrževanju in hkrati spodrivanju patriarhata;
na ujetost moških v stereotipizirane zahteve taistega patriarhata, ki peljejo v mizoginijo in – kljub vsej moči – v lastno bedo; na vlogo institucionalizirane religije kot mehanizma za vsajanje inherentnega strahu pred iskanjem svobode; na dihotomijo urbanega in ruralnega – izzivov in pasti, ki jih prinaša mestno življenje, in miru in varnosti, ki jih prinaša življenje na podeželju; in na tako civilizacijska kot politična izhodišča takega pogleda …
Odprli in prepletli bomo različne poti, spustili vodo v usahla korita starih vprašanj. Mogoče pa v nekem rokavu teh novonastalih meandrov celo pridemo do Odgovora na vprašanje,metafizične domislice Williama Blaka približno iz časa Emilie Galotti, ki v štirih verzih na čudovit, skorajda čudežen način razblini celotno spolno zadrego, na katero se patriarhat tako močno opira:
Kaj je tisto, kar pri ženski moški išče?
Potešene sle obrise.
Kaj je tisto, kar pri moškem ženska išče?
Potešene sle obrise.
Katarina Pejović
Iz gledališkega lista
Emilia Galotti kot naslovna in na prvi pogled najbolj tragična junakinja pooseblja krepost. Je lepa, pobožna, nedolžna, nevedna, neizobražena in podrejena; ideal mlade meščanske ženske. Čeprav nosi naslovno vlogo, je za sam potek dogajanja kot subjekt povsem nepomembna, najbolj je prisotna takrat, ko je le odsotni objekt (časti, strasti, kariere). V prvem dejanju, ko je prisotna le na portretu (moška upodobitev, reprezentacija ženske, in ne ženska sama), jo slikar Conti označi za angela, in v zadnjem konča kot truplo; skoraj nikoli nima zares priložnosti postati človek. Temu se še najbolj približa v predzadnjem prizoru, ko z mirnostjo prenese tragično novico o umoru zaročenca in očetu prepreči, da bi se maščeval Princu in Marinelliju, ki sta posredno odgovorna. »To življenje je vse, kar imajo sprijenci,« pravi, in nato poudari, da ima tudi sama resda samo eno življenje, ampak tudi »samo eno nedolžnost« in nedvomno je bolje izgubiti prvo kot drugo. Očetu zato predlaga, naj raje umori njo, saj je »bolje zlomiti vrtnico, preden ji veter osuje cvetne liste.« To metaforo oče nato ponovi tudi Princu in Marinelliju, ko mu Emilia že okrvavljena leži na rokah, in kakor da obranjeni cvet nedolžnosti ne bi bil dovolj poveden, Odoardo ob svoji mrtvi hčeri vpraša Princa: »Vam je še všeč? Še zdaj razvnema vašo strast?«
Manca G. Renko: Življenje kot igra (odlomek)
Prenesite si brezplačno mobilno aplikacijo.
info@sprosti.se | Splošni pogoji poslovanja in pravno obvetilo | O nas | Piškotki | Vse pravice pridržane © Sprosti.se