petek, 23.11 2018, 23:00
Dvorana Gustaf Pekarna, Maribor
sobota, 08.12 2018, 20:00
Kino Udarnik, Maribor
petek, 14.12 2018, 21:00
Dvorana Stožice, Ljubljana
sobota, 15.12 2018, 20:00
Dvorana Stožice, Ljubljana
sobota, 22.12 2018, 22:00
Mesto oblikovanja, Ljubljana

LEVA DESNA, LEVA DESNA

četrtek, 12.07 2018, 21:00

 

 

Baletni triptih sodobnih koreografij

 

WALKING MAD

Glasba: Maurice Ravel: BoléroArvo Pärt: Für Alina

Koreograf: Johan Inger

Asistent koreografa: Ivan Dubreuil, Sergiu Moga

Scenograf in kostumograf: Johan Inger

Oblikovalec luči: Eric Berglund

Inspicient: Peter Krajnc

 

 

 »Naši največji blagoslovi nas doletijo skozi blaznost, če privzamemo, da je ta sama po sebi božanski dar.«

 

 

Platon

 

 

Johan Inger je svojo koreografijo Walking Mad ustvaril za Nizozemsko plesno gledališče I (Nederlands Dans Theater I) že leta 2001, ko je umetniško vodstvo NDT ponudilo priložnost nekaterim mladim koreografom, da bi pripravili svoje plesne novitete za slavnostni baletni večer v Haagu ob spremljavi simfoničnega orkestra. Inger je za svojo izvirno koreografsko postavitev našel navdih v starem črno-belem televizijskem posnetku Ravelove skladbe Bolero v izvedbi Losangeleške filharmonije pod vodstvom dirigenta Zubina Mehte, ali kot pravi sam: »Gledališki prizor – na začetku je dirigent docela umirjen in podvržen strogi samokontroli, uglajeno počesan in nasploh urejen v svoji dirigentski opravi – vzporedno z glasbenim crescendom postaja vse bolj dramatičen in vznemirjen v svojem izrazu, kakor da bi postajal blazen in v popolnoma podivjanem stanju. Erotični naboj je bil seveda prisoten, toda sam sem se želel temu izogniti in iti onkraj tega še bolj klišejsko razprtega toka, ki se ga pogosto povezuje s to skladbo.«

 

 

Inger tako nadaljuje o svoji koreografiji: »Sloviti Ravelov Bolero s svojo seksualno, skorajda kičasto zgodovino je bil svojevrstna preokretnica, da sem ustvaril svojo različico. Razmeroma hitro sem se odločil, da se bo koreografija osredotočala na osebna razmerja v različnih oblikah in pogojih. Tako sem dobil idejo, da bi v prostor postavil zid, ki bi lahko preoblikoval plesni prostor ob potovanju skozi to minimalistično glasbo in tako ustvaril majhne, skorajda žepne zaplate različnih situacij. Walking Mad je tako potovanje, v katerem se soočamo z lastnimi strahovi, hrepenenji in lahkotnostjo bivanja.«

 

 

Že sam zid v predstavi Walking Mad je minimalističen, podobno kot lahko Ravelovo skladbo štejemo kot zgodnji primer glasbenega minimalizma. Zid omogoča koreografiji različne prostore oziroma sobe, ki so vsaka zase oblika realnosti, s katerimi se različni liki oziroma posamezniki identificirajo, in resonančna škatla, h kateri stremijo in s katero so v nenehni interakciji. Prostorska razmejenost je v začetku koreografije usmerjena v ospredje odra, proti koncu pa v ozadje, potem ko se (s pomočjo zida) opiše krožna dramaturgija. Oseba oziroma plesalec s plaščem in klobukom, ki na začetku vstopi v »bolerovsko« sobo, tako na identičen način sklene svoje krožno potovanje.

 

 

Nekaj se zgodi na tem potovanju, skozi koreografski tok se omenjeni plesalec pomnožuje v svojih srečevanjih z različnimi iščočimi ženskami, ki se – podobno kot on sam – vrnejo v lastne (življenjske) okvire, morda le nekoliko starejše in bolj osivele.

 

 

HILL HARPER’S DREAM

Koreograf: Edward Clug

Glasba: Milko Lazar

Kostumograf: Leo Kulaš

Scenograf: Marko Japelj

Asistent koreografa: Matjaž Marin

Harfistki: Natalija Ristić PuzigačaAnja Kožuh

Inspicient: Peter Krajnc

 

 

Mednarodno priznani slovenski koreograf Edward Clug je v začetku leta 2013 za operno hišo v Zürichu postavil svojevrstni nov koreografski mejnik, ki je doživel sijajen odziv v tujini in ga želi na pragu letošnje pomladi predstaviti tudi slovenskemu občinstvu. Glasbena zasedba (v značilni eterični pisavi slovenskega skladatelja Milka Lazarja) s surrealizmom prežetega dela Hill Harper’s Dream (prosti prevod naslova koreografije bi se lahko v slovenščini tako glasil kot Sanje hribovskega harfista) je prav tako nekoliko nenavadna in teži k transcendentalni eteričnosti, saj jo sestavljata dve harfi. Po Clugovih besedah se že iz naslova koreografije sugestivno nakazuje in duhovito združujeta tako vizualna kot zvočna podoba predstave. Kot pojasnjuje avtor, se Hill Harper’s Dream ne dogaja visoko v gorah niti na ravnem polju, ampak nekje vmes, tj. na 212 centimetrov visokem »hribu«. Omenjeni vplivi surrealizma se ne nazadnje odražajo v celovitem Clugovem estetskem diapazonu in prečiščeni koreografski atmosferi, ki s svojo fantazijsko simboliko trka neposredno na naše nezavedno in obiskovalcu z bogato paleto plesne ekspresije naslika nov sveženj še nedoživetih sanj.

 

 

LEFT RIGHT LEFT RIGHT

Koreograf: Alexander Ekman

Glasba: Mikael Karlsson

Video: Alexander Ekman

Oblikovalec luči: Tom Visser

Kostumografija: Alexander Ekman

Asistent koreografa: Fernando Troya

Inspicient: Peter Krajnc

 

 

Švedski koreograf Alexander Ekman je nedvomno eden izmed najzanimivejših koreografov sodobnega časa, ki se z globoko meditativnim preizpraševanjem posveča predvsem iluminaciji bivanjskih simptomov današnjega človeka. S svojim neobičajnim smislom za humor, naglimi plesnodramaturškimi preobrati, številnimi elementi presenečenja in premišljenimi izpeljavami ustvarja koreografije, s katerimi se lahko marsikdo poistoveti, najde navdih ali celo poišče ključ do rešitve navidezno nerešljivega problema. Koreografijo Left Right Left Right je Ekman ustvaril za haaški Lucent Danstheater v začetku leta 2012, njen osnovni plesni impulz pa se osredotoča na koncentracijo, časovnost oziroma timing (pravočasnost) in ritmično energičnost. Lahko bi rekli, da je Ekmanova koreografija, ki bo po praizvedbi v Haagu doživela svojo prvo postavitev prav na velikem odru mariborskega Baleta, nekakšna študija človeškega gibanja, ki se zgodi na dokaj nekonvencionalen način, tj. z uporabo 16 tekalnih trakov, s preprostimi, a zato nič manj prepričljivimi odrskimi učinki in z menjavanjem sodobnih zvočnih pejsažev. Ekmanov umetniški cilj, ki je vselej usmerjen v transformacijo avditorija in premikanje »normirane« percepcije publike, se tudi tokrat navezuje na temeljno vprašanje, ki si ga je avtor zastavil pred ustvarjalnim procesom: »Zakaj pravzaprav potrebujemo to delo?«

 

 

 

Share/Save

Oglaševanje

MOBILNA APLIKACIJA

Prenesite si brezplačno mobilno aplikacijo.

 

applikacija